Omemba: Maruša Krese

»Ker pa v naši založbi že osem desetletij gradimo mostove med ljudmi, kulturami in jeziki, smo se odločili, da bomo storili vse, kar je v naši moči, da prevajalcem in vsem, ki bi to radi postali, omogočimo dobre pogoje za delo.«

»S prevajalsko rezidenco prevajalcem nudimo prostor, v katerem lahko delajo. Prostor je navdihujoč, a hkrati dovolj odmaknjen od vsakdanjika, ki je poln telefonskih klicev in elektronskih sporočil.«

»Ob odprtju Sovretovega kabineta se je odvil tudi pogovor Martine Kafol z Mojco Širok, novinarko, pisateljico in dolgoletno dopisnico RTV Slovenija iz Rima, ki je spregovorila o svojem življenju med Slovenijo in Italijo.«

»Ker pa v naši založbi že osem desetletij gradimo mostove med ljudmi, kulturami in jeziki, smo se odločili, da bomo storili vse, kar je v naši moči, da prevajalcem in vsem, ki bi to radi postali, omogočimo dobre pogoje za delo.«

»S prevajalsko rezidenco prevajalcem nudimo prostor, v katerem lahko delajo. Prostor je navdihujoč, a hkrati dovolj odmaknjen od vsakdanjika, ki je poln telefonskih klicev in elektronskih sporočil.«

»Ob odprtju Sovretovega kabineta se je odvil tudi pogovor Martine Kafol z Mojco Širok, novinarko, pisateljico in dolgoletno dopisnico RTV Slovenija iz Rima, ki je spregovorila o svojem življenju med Slovenijo in Italijo.«

»kdo te je naredil dan? od kod prihajajo mravlje? / zakaj se drži skupaj nit? / zakaj pada svetloba na nož? / neumna zrelost, drgneš mi ovratnik.«

»A je bilo tako že od začetka sveta? Ne vemo. / Kdo pa ve? Vprašaj učiteljico. Ti samo vprašaj.«

»Vsi bomo umrli in smo jokali. / Tako smo se tolažili.«

»Struktura je roža, duša je signal. / Duša zaboli in je signal, signal.«

»Ker sem lep, in sinji / in sončen in velik …«

»O, ragazzo, tvoje morske peške so trudne. / Poslušaj dež, že dolgo ga nisi poslušal.«

»Da me je strah?«

»Božična večerja je bila čudovita. Prasketanje ognja v kaminu se je mešalo med zven veselih pogovorov in smeha. Juha iz ostrig je bila odlična, od dveh ogromnih puranov so ostale le bele kosti.«

»Juho iz ostrig in ribo smo pospravili za šalo, nato so prišli na mizo pečen puran, kuhan puran in ogromna goveja krača. Pojedli smo po dve porciji vsake jedi!«

»Čeprav smo se tako vneto zalagali s puranom, ga je vsakič ogromno ostalo za pozneje, zato se je v tednu, ki je sledil, preobrazil še v puranjo omako, puranji haše in puranje sendviče.«

»Zgodba Maruše Krese o tem, kako govoriti o vojni, je zato predvsem zgodba o pogumu ljudi med vojno, pa tudi o pogumu, kako govoriti o vojni brez mitološkega poveličevanja ali omalovaževanja.«

»To pomeni, da nas je bolj kot uradna zgodovina, v kateri so včasih stvari predstavljene zelo črno-belo, tako da zgodovina lahko postane tudi orodje propagande, zanimala intimna zgodovina človeka in družine v vsakdanjem življenju.«